Select Page

V mesecu februarju smo na šoli razpisali literarni natečaj v okviru projekta Sistemski pristop k reševanju nasilja.

V mesecu februarju smo na šoli razpisali literarni natečaj v okviru projekta Sistemski pristop k reševanju nasilja, na katerem so učenci od prvega do devetega razreda pisali o svojih doživetjih, razmišljanjih, veselih in grenkih izkušnjah na tri predpisane teme:

  • Drugačen sem
  • Z roko v roki
  • Skupaj smo boljši

Prejeli smo več kot 100 literarnih prispevkov, pesmi in proznih sestavkov, zato je imela tričlanska komisija (Alenka Kuhar, Andreja Molan, Tonja Krek) zahtevno delo.

NAGRAJENI PRISPEVKI

  1. kategorija (1. – 3. razred)
  • Miloš Peternel, 2. b
  • Pia Kregar, 3. g
  • Lucija Merčun Zore, 3. b

 

  1. kategorija (4. – 6. razred)
  • Neža Uranič, 4. t
  • Mia Čabraja, 4. g
  • Mavricij Majce Baškarad, 6. d
  • Ula Družumerič, 6. a

 

  1. kategorija (7. – 9. razred)
  • Tara Česnik, 9. b
  • Lenart Markun, 8. c
  • Tjaša Tomič, 8. č
  • Metka Rus, 8. b

 

Nagrajenci bodo prejeli lepe nagrade, večino literarnih prispevkov pa bomo objavili v šolskem glasilu in glasilu projekta Nas VIZ. Vsem učenkam in učencem ter njihovim mentoricam se zahvaljujemo za sodelovanje in jim iskreno čestitamo.

                                                                               Vodji natečaja
Alenka Kuhar, Andreja Molan

 

 

NAGRAJENA BESEDILA 
  1. TRIADA

GREMO SKUPAJ MI PO SVETU!

Skupaj gremo mi po svetu,
kar se da veselih nog.
Ko pa pridemo do konca,
naredimo še en krog.

Ko pa polnoč ura odbije,
se zabava prava odvije.
Vsi odplešemo tri polke,
in imamo lov na bogomolke.

Lucija Merčun Zore, 3. b


Z ROKO V ROKI

Z roko v roki pomagamo babicam čez cesto. Vesele so, ko jih objamemo, pomagamo jim, če jim nekaj ni prav. Ko so osamljene, pridemo na obisk. Če pogreša dedka, smo ob njej.

                                         Miloš Peternel, 2. b


SKUPAJ SMO BOLJŠI

Prijateljstvo je pomembno. Tudi če se včasih skregaš s prijatelji je to normalno za prijateljstvo. Prijatelji se skregajo, a se tudi pobotajo. Ni važno, kakšen je prijatelj, važno je, da je dober po srcu.

Nekega dne sem se skregala s Hano. Začelo se je, da sva se kregali, katera ima prav o negi rastline. Ta rastlina je bila roža. Hana je roži dodajala pesek, da bi bolje rasla. Jaz pa sem hotela dodati zemljo, ki smo jo dobili v šoli. Starši so najin prepir mirili.

Naslednji dan sva bili zopet prijateljici.

Nekega dne pa je Hana zbolela. Učiteljica me je prosila, če ji nesem prepisat učno snov. Odgovorila sem da, ker tudi ona prinese meni nalogo, ko sem bolna. Med poukom sem morala zelo dobro poslušati. Hani sem vsak dan nosila zvezke. Vedno je bila doma. Hana se mi je zahvalila in mi po dveh urah vrnila zvezke. V zahvalo mi je prinesla rulado.

Tudi v šoli se kdaj skregamo. S sošolkami Neži, Hani in Hano S. K. smo se spotikale in malo dražile. Ko smo odšle na dvorišče, smo se malo kujale, a kmalu smo se začele pogovarjati. Čez pol ure smo se pobotale in postale zelo dobre prijateljice.

Všeč mi je, ker se vsi prepiri končajo dobro.

Pia Kregar, 3. g

  1. TRIADA

DRUGAČEN SEM

Nad mestom so se podile jutranje meglice, po strehah pa so kašljali dimniki. V nekaterih hišicah so že gorele luči. V teh hišicah so živeli škrati. V hišici z rdečimi polkni pa je budilka zvonila kar v prazno, ker je škrat še spal. Škrat Binko, ki je živel v tej hišici, je še kar naprej spal.

Čez nekaj časa je izpod postelje prišla bolha Pika. Ker ji je šla budilka na živce, ga je vprašala, kaj je narobe. Binko ji je rekel, da bi bil rad vsaj malo drugačen od drugih škratov. »Vsi škrati so stari 260 let, vsi nosijo rdeče klobuke, zelene majice, rdeče hlače in črne škornje. Rad bi bil samo malo drugačen od drugih škratov,« je zavzdihnil Binko.

Pika mu je rekla, da je čisto drugačen od drugih. Rekla mu je, da je zelo prijazen in če ne bi bil tako prijazen, ona ne bi živela pri njem. »Če bi bil pa rad vsaj malo drugačen kot drugi škratje, pa obuj desni čevelj na levo nogo, levega pa na desno nogo. Namesto grabljic vzemi motiko. Lahko hodiš nazaj namesto naprej. Natakni si delavne rokavice. Na roko zapni svojo uro. Mogoče si nadeni svojo ogrlico, na kateri je pikapolonica. Vzemi drugačno škatlico za malico, tisto z zvezdicami, vanjo daj piškot in marelico.  V svojo stekleničko vlij čaj namesto soka. Mogoče lahko s sabo vzameš psa Lorda. Mogoče lahko hodiš v zadnji vrsti in ne spredaj tako kot vedno.«

Vse to in še več je poskusil prijazni škrat, pa se ni obneslo. Potem pa je Binko zavriskal in stekel iz postelje. Vzel je svoja oblačila, se napravil, vzel glavnik in si počesal brke navzgor namesto navzdol. Ko se je uredil, je hitro stekel ven, da bi se pokazal drugim škratom. Ker ni bil nihče takšen kot Binko, je Binko po videzu postal DRUGAČEN ŠKRAT.

Neža Uranič, 4. t


SKUPAJ SMO BOLJŠI

Živijo! Kakšen lep dan je zunaj. Ravno premišljujem o tem, kaj sem delala sredi lanskoletnih poletnih počitnic. Nisem se vam še predstavila. Jaz sem Mia. Stara sem deset let. Povedala vam bom zgodbo.

Bili smo sredi poletnih počitnic. Sonce je močno pripekalo, kar se menda spodobi za poletne počitnice. Sedela sem na balkonu in brala knjigo. Detektivsko. Take, kot jih imam najraje. Ravno, ko bi moral kriminalec Joan odkriti, da detektivka Rachel vohuni za njim, me je poklicala mama. Pa ne že kosilo! Zavzdihnila sem, zaprla knjigo in sedla v kuhinjo h kosilu. Medtem ko sem jedla gobovo juho, sem premišljevala, kaj bi bilo, če bi bila jaz detektivka. Gotovo bi bilo neverjetno. Iz moje širne domišljije  me je zbudil atijev glas. Prosil me je, naj grem po poper. Nikoli, odkar pomnim, še ni jedel juhe, ne da bi vanjo stresel vsaj malo popra. Vstala sem od mize in šla po poper. Podala sem ga atiju in se spet usedla za mizo. Po koncu kosila sem se spet vrnila na balkon h knjigi. Ravno ko sem spet začela brati, je pri vratih zazvonil zvonec. Bile so Manca, Zoja in Klara. Manca je visoka deklica. Ima modre oči in lase peščene barve. Zoja je majhna, suhljata, njene oči so rjave, lasje rjavo-rumeni, nos pa prifrknjen. Klara pa je srednje velika, z jasnimi modrimi očmi in srednje dolgimi rjavimi lasmi. Vse, razen Klare, smo stare deset let. No, lansko leto, ko se je to zgodilo, pa vse leto dni mlajše. Vse tri so iz Gorič, jaz pa živim na Golniku. Hodimo na isto šolo, ki je v Goričah. Zdaj pa preidimo k stvari. Govoriti je kot vedno začela Manca. Vprašala me je, če bi lahko z njimi šla kolesarit. Hitro sem stekla gor vprašat mami, če lahko grem in se vrnem čez tri ure. Dovolila je. Jupiiii! Končno kakšna dogodivščina. Pripravila sem si nahrbtnik. Vanj sem dala nepogrešljivi telefon, steklenico z vodo in beležko, za vsak slučaj. Na glavo sem si dala še čelado. Nato sem spet prišla k prijateljicam, ki so me že nestrpno čakale. Tudi one so imele nahrbtnike. Iz garaže sem vzela kolo. Nato sem punce vprašala, kam sploh gremo. Zoja je predlagala, da gremo okrog Letenc in še dalj, če se nam bo dalo. Pomislila sem na knjigo. Kaj, če bomo rešile primer stoletja?! Bilo bi super. Gotovo bi dobile  nagrado. Spet sem se izgubila v svoji domišljiji. No, torej, zavihtele smo se vsaka na svoje kolo in oddrvele po klancu navzdol po pločniku. Jaz sem najbolj poznala to pot in sem bila prva, za mano je bila Zoja, za njo Klara in na koncu Manca. Med potjo smo se pogovarjale. Malo o šoli, malo o modi, pesmih …

(odlomek)Mia Čabraja, 4. g


DRUGAČNA SEM

Jezero mirno stoji,
reka pa hitro beži.
Čisto drugačna sta si.

Sošolci smejijo se mi,
saj drugačne sem polti.
Vesel sem, ker sem drugačen kot ti.

Sonce nas nasmeji,
dež pa sitne naredi.
Čisto, čisto
drugačna sta si.

Starši smejijo se mi,
ker v družini najmanjše sem rasti.
Prav nič se mi ne zdi,
da bi morali biti isti vsi.

Ula Družumerič, 6. a


SKUPAJ SMO BOLJŠI

Beda je čista,
da vsak zase stoji,
res bolje je,
če skupaj smo vsi,
Saj skupaj smo boljši,
to že od nekdaj velja,
zato skupina bo zmagala ta,
ki se skupaj drži
in se nikdar ne spusti.
To res drži
in to zdaj vem,
saj s tem
bo rešen tudi samote problem.

ZATO SKUPAJ BODIMO,
IN SE NIČESAR NE BOJIMO!

Mavricij Majce Baškarad, 6. b

 

  1. TRIADA

DRUGAČNOST

Pravijo, da si lačen ful drugačen,
ampak to res velik je kliše,
to uporabljajo le tisti,
ki jim res za nohte gre.
Smisel drugačnosti je v človekovi naravi,
v tistem, kar v temnih nočnih urah se skriva v glavi.
Pa vendar tega nihče na ven ne pokaže,
kajti okoli takih ljudi potem nastajajo vraže.
Ko v tej družbi izstopaš od ljudi,
jim kar malo zamrznejo kosti
in za tabo se obrača stotine oči.
Na začetku za to ti je še mar,
a kmalu ugotoviš, da je drugačnost poseben dar
in ravno v tem je največji čar.

Tara Česnik, 9. b


DRUGAČEN SEM 

V sanje ujet, čakam zaman,
da bi v barve spremenil ta dan,
kot vihar je moj nemir,
a zdaj vem – zmage ni brez ovir.
Rad bi na vrh, a padeš na tla,
moje srce se nikoli ne da,
moje sanje so spoznanje,
da upanje umira zadnje.
Ni vse tako, kot se nam zdi,
zgodba vsaka ima dve plati,
zmaga in zlo, modro nebo,
sonce pa kaže, da konca ne bo.
Bistvo skrito je očem,
gledam s srcem, to zdaj vem,
a prepozno ni nikdar,
zdaj je čas za pravo stvar.
Na koncu majhen krik te sreče,
drugačen sem, tako se reče.

Lenart Markun, 8. c


DRUGAČEN SEM

V ponedeljek sta se v šoli stepla dva učenca. To sta bila moja sošolca Miha in Jure. Miha je namreč ponesreči zlomil Juretov svinčnik. Zato se je Jure razjezil in ga napadel. Zaradi pretepanja in lovljenja je bil v razredu pravi nered. Tudi nekaj mojih stvari je ležalo na tleh.

»Jure, Miha, kaj pa se gresta?« se je razjezila učiteljica, ko je končno prišla v razred.

»Miha mi je zlomil svinčnik,« je bil užaljen Jure in pogledal v tla.

»Ampak bilo je ponesreči!« je zavpil Miha in grdo pogledal Jureta.

Učiteljica je obema na list papirja napisala obvestilo in zahtevala podpis staršev. Jure in Miha sta morala za kazen še pospraviti nered in se po pouku zglasiti pri ravnatelju.

Podobno se je zgodilo v torek. Skregali sta se Nina in Klara. Nina je brez vprašanja vzela Klarino radirko. Klari to ni bilo všeč, zato je zanalašč uničila Ninin zvezek za slovenščino. Takrat se je tudi Nina razjezila in pocukala Klaro ter ji uničila njeno pričesko. Obe sta se začeli jokati in si govoriti kletvice.

»Hej, kaj pa je to?« je bila presenečena učiteljica, ki je po petminutni zamudi prišla v razred.

»Nina mi je vzela radirko,« se je pritožila Klara.

»Ona pa mi je uničila zvezek za slovenščino,« je jokaje rekla Nina.

Prepir se je nadaljeval še kakšnih pet minut, ko je učiteljica končno povzdignila glas in jima dala podpis ter ju peljala k ravnatelju na pogovor.

 

Tu pa je še ena nezgoda. V četrtek se je sošolec Nejc zapletel v pretep s fantom iz devetega razreda. Če učiteljica ne bi prišla pravočasno, bi imel Nejc lahko resne poškodbe. Obema je dala obvestilo staršem ter jih sama kaznovala še po pouku.

»Hej, vrni mi puščico,« sem za mojim hrbtom zaslišal prepiranje.

Obrnil sem se in videl Saro ter Janeza. Sara je želela dobiti svojo puščico nazaj, Janez pa jo je odmikal in dvigoval tako visoko, da je ni mogla doseči.

»Učiteljici bom povedala,« se je jezila Sara in porinila Janeza nazaj.

»Potem si pa špeckahla,« se ji je režal in ji naprej izmikal puščico.

Sara je začela jokati in Janez se ji je začel še bolj smejati. Sara se je počasi usedla na svoje mesto in jokala v roke. Janez pa je puščico vrgel na visoko omaro. Do tja še učiteljica ni mogla doseči.  Sara se mi je zelo zasmilila. Odšel sem k njej in jo potolažil. Nekateri drugi sošolci so vzklikali in se smejali ter Janeza pohvalili za tak pogum. Počasi sem odšel do omare in vzel stol. Želel sem doseči puščico, a je nikjer ni bilo. No, jaz sem bil premajhen. Od zadaj sem zaslišal smejanje in žvižganje.

»Mali, mali, mali …« so mi pravili nekateri fantje in tudi dekleta.

Spadal sem namreč med zelo majhne dečke, bil pa sem že v šestem razredu. Bil sem prijaznega srca in hudo mi je bilo poslušati govorice o nasilju. Vsi se mi preprosto tako smilijo in vsakemu želim pomagati, če je bil priče tej neprijetni stvari. Sem pač drugačen od drugih.

»Sara plus Maks, Sara plus Mali …« so mi govorili še naprej.

Nisem se maral zaplesti v kakšne neprijetne pogovore ali pretepanja. Nikoli se še nisem z nikomer stepel ali pa koga užalil. Niti pomisliti nisem hotel na spore in jokanja ter pogovore z ravnateljem ali celo policijo.

»Nehaj, Janez. Nič boljši nisi od drugih,« sem se opogumil in pogledal Janeza.

Stopil sem s stola in se obrnil proti skupini sošolcev. Janez je stal spredaj in me jezno gledal.

»Kaj si rekel?« me je začudeno vprašal in stopil korak naprej. »Si drzneš ponoviti, Mali?« se je režal Janez in hkrati bil jezen.

»Slišal si me, nesramnež,« sem mu rekel malo glasneje.

Vedel sem, da to ni bila dobra ideja. Vseeno pa mi ni bilo žal. Sara mu ni naredila nič hudega in Janez se res malo preveč petelini. Govori namreč, da je on največji car, pametnjakovič in sovraži piflarje. V svoji skupini ima le tiste, ki so podobni njemu. Torej nasilni in drzni ter zaničljivi učenci.

»Si mi pravkar rekel nesramnež, ha?« se je začudil in se mi še bolj približal.

»Ja!« sem mu rekel pogumno in pogledal Saro, ki je prestrašeno zrla vame.

»Fajt, fajt, fajt …« so navijali učenci v razredu in mahali z rokami.

Ta beseda mi ni bila všeč in hotel sem zbežati. Jaz sem namreč drugačen. Jaz se ne pretepam in si tega tudi ne želim. Hotel sem ignorirati navijanje, a mi ni uspelo. Nato pa se mi je v glavi porodila nora zamisel. Da si majhen, še ne pomeni, da si neiznajdljiv ali šibek ali pa neumen piflar. Hitro sem počepnil in se kot pes prerinil mimo visokih nog. Končno sem bil na varnem. Ven iz tega kroga. Pogledal sem Saro, ki je kar skakala od veselja.

»Fantje, kaj pa je zdaj to?« se je razjezila učiteljica.

Vsi fantje so s prsti pokazali name. Bil sem zgrožen in močno sem zardel. Odpiral sem usta, a iz mene ni prišlo popolnoma nič.

»No?« me je pogledala učiteljica in prikorakala do mene. »Kaj si ušpičil?« me je strogo pogledala.

»Veste, tale mali Maks je Sari vzel puščico in jo skril za omaro,« so se smejali fantje, med njimi tudi Janez.

Žalostno sem pogledal Saro. Želel sem si, da bi kaj rekla. Samo rožnato je zardela in pogledala v tla. Vedela je namreč, da če izda tiste nasilneže, ji bodo vrnili hud udarec.

»Oh, Maks. kako si lahko tako nesramen,« se je jezila učiteljica in odkorakala do svoje mize.

Iz predala je vzela bel list papirja ter kemični svinčnik. Usedla se je in me še enkrat pogledala.

»Veš, nikoli si nisem mislila, da si lahko tako nesramen,« je bila žalostna učiteljica in začela pisati.

Fantje so se tiho smejali in šepetali. Jezno sem pogledal Janeza in mu pokazal jezik. Nato sem se obrnil proti Sari. Ta me je prestrašeno gledala in ni vedela, kaj naj. Pogledal sem v tla in iskal besede, s katerimi bi lahko opisal dogodek, ne da bi izpostavil pravega krivca.

»Drugačen sem!« sem rekel na glas in vstal.

»Kako prosim?« je učiteljica dvignila glavo.

Ponovil sem besede in se ji nasmehnil. Nato sem pogledal Saro in ji pomežiknil. Rahlo se mi je nasmehnila in pogledala učiteljico.

»Maks, ali lahko ponoviš?« me je prosila zmedena učiteljica.

»Drugačen sem,« sem ji rekel veselo in odkorakal do table.

Učiteljica me je začudeno gledala in niti pomežiknila ni več. Spustila je svinčnik in pogledala učence.

»Jaz nisem nasilnež, niti piflar, niti strahopetec,« sem začel in pogledal Saro. »Niti enkrat v življenju nisem pomislil na nasilje,« sem nadaljeval.

Videl sem, kako Janez jezno stiska zobe in me strogo gleda. Sara se je tiho smehljala in nekaj risala v zvezek.

»Puščica rjavolase in modrooke deklice je prispela v napačnih rokah. Te roke so bile umazane že s tremi podpisi in štirimi obiski pri ravnatelju,« sem počasi govoril in zraven razmišljal o naslednjem stavku.

Učiteljica se je zravnala in pogledala Janeza. Nagubala je čelo in me presenečeno pogledala.

»Te roke so puščico skrile na visoko prašno škatlo, v kateri imamo učenci berila in knjige ter nekaj učbenikov,« sem veselo rekel in pogledal učiteljico.

Ta je bila popolnoma šokirana.

»Janez,« je rekla tiho, ko je ugotovila, kaj sem želel s tem povedati.

»Bravo Maks!« je vzkliknila Sara in me močno objela. »Ti si res drugačen,« se je razveselila Sara in pogledala učiteljico.

»Maks, to je bilo …« je začela učiteljica, ki je bila še vedno šokirana. »To je bilo res … to je bilo zelo lepo povedano,« je rekla in se mi nasmehnila.

Zmečkala je list, na katerega je napisala obvestilo za moje starše in vstala. Prišla je do mene in mi na uho zašepetala, naj se zglasim v zbornici. Saro je poslala nazaj sedet. Z uro smo nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo. Na koncu pa je Janezu njegovi skupini napisala obvestilo in jih poslala k ravnatelju na pogovor.

Preden sem odšel domov, sem šel še v zbornico. Tam me je čakala učiteljica.

»Vstopi,« mi je rekla in pripravila stol. »Želela sem ti povedati, da si res drugačen,« mi je smeje dejala. »Ne samo zato, ker si na drugačen način zašpecal Janeza,« mi je rekla. »Tudi zato, ker se še nikoli nisi vpletel v kakšno pretepanje,« je bila zadovoljna učiteljica. »Nikoli nisi nikomur škodoval ali pa hotel narediti spor,« je še dodala.

Nazadnje se mi je nasmehnila in me prijela za roko. Pogledala me je v oči in se mi nasmehnila.

»Janez bo za tako dejanje kaznovan,« je rekla in me spustila. »Ti pa kar ostani tak, kakršen si,« me je prosila tiho in vstala.

Še sam sem vstal in pospravil stol. Pogledal sem učiteljico.

»Lepo je biti drugačen,« sem rekel resno in odšel ven.

 

Pred šolo me je čakala Sara. Pozdravila me je in me vprašala, kako je bilo na pogovoru. Odgovoril sem ji in se usedel na gugalnico, ki je stala pred šolo. Najprej se mi je še opravičila, ker me ni zagovarjala in ni hotela izdati Janeza, nato pa je stopila bliže mene. Počasi sem ji oprostil in vstal.

»Grem,« sem ji rekel.

Ona pa me je prijela za roko in me poljubila na lice. Malce sem se začudil.

»Kaj?« sem rekel tako tiho, da me Sara ni slišala.

Nasmehnil sem se ji in jo prijel za roko. Skupaj sva odkorakala domov.

Lepo je biti drugačen, kar poskusite.

Tjaša Tomić, 8. č


SKUPAJ SMO BOLJŠI

Sem Tine, a vsi me kličejo Tinček, saj sem precej majhen in droben. Še včeraj sem živel v majhni vasi na Gorenjskem, danes pa že živim v Ljubljani. To se nikakor ni zgodilo po moji volji, a oče je v Ljubljani dobil res dobro službo. No, vsaj tako pravi. Takoj sem moral vse spakirati, v nedeljo smo se preselili.

Prišli smo v novo stanovanje. Komaj sem vse zložil v predale, me je že poklicala mami: »Tinček, pridi z mano, greva pozdravit nove sosede.« Pa sva šla. Mami je imela spečene piškote in tako sva šla od soseda do soseda v našem novem bloku in z vsakim malo pokramljala. Večinoma so bili sami stari ljudje. Le dve družini sta še živeli v našem bloku. Prva je imela še majhnega otroka, druga pa je živela s sinom mojih let. Ko sva jih obiskala, me ni preveč zanimalo, želel sem namreč čimprej domov. A mami so bili ti obiski tako pomembni. Vrata nama je prišel odpret Robi; vsaj tako so ga klicali. Bil je mojih let in precej vljuden, a na trenutke zelo odrezav, kar se je pa mami, meni sicer iz  povsem neznanih razlogov, zdelo sila dobro. Tu sva se zadržala najdlje in mami je Robi precej prirastel k srcu. Četudi ni zbudil posebej mojega zanimanja, mi ta novi sosed ni bil všeč. Ko sva prišla domov, sem le zaspal, saj sem bil utrujen od selitve.

Naslednji dan je bil ponedeljek. Šola. Nova šola. Nisem hotel iti, a sem se le nekako prisilil. Dali so me v razred 7. A. Vanj me je pospremila učiteljica in me predstavila. Potem je vprašala, kdo mi bo razkazal šolo. »Jaz, gospa učiteljica!« Bil je Robi. Učiteljica me je potem posedla v klop poleg dekleta, ki se mi je takoj predstavilo. Ime ji je bilo Pika. Po prvi uri matematike sem komaj čakal odmor. Zvezke sem pospravljal v torbo, učiteljica pa je že šla iz razreda. Bum. Nekdo je brcnil mojo torbo. Bil je Robi. »Sam tok, da veš,« je rekel, »v tem razredu sem jaz glavni!« Šele sedaj sem ugotovil, kako velik in grozen je. Poleg njega pa sta stala še dva podobna. »Pejt,« je spet rekel. »Ti bom razkazal šolo.« To je rekel s takšnim sarkastičnim glasom, zraven pa se je še škodoželjno nasmejal.

Ta odmor mi nikakor ni bil všeč, a sem ga nekako preživel. Bolj mi je bil všeč naslednji, saj sem bolje spoznal Piko, punco, ki je sedela poleg mene. Bila je prijzna, a sramežljiva. Hitro sva postala prijatelja. Tudi Peter, Blaž in Jana so bili super. Po pouku smo se še malo pogovarjali, potem pa smo šli vsak v svojo smer. Le jaz in Pika sva šla v isto, a še to le del poti. Skoraj sem že prišel do našega novega doma, ko se je pred mano kar naenkrat pojavil Robi. »Kam pa hitiš?« Bil sem tiho. »Ti je muca jezička pojedla, ha?« je rekel in se grdo zarežal. Ob njem sta bila še tista dva fanta, ki sem ju videl že v šoli. »A imaš kaj zame, novinec?« je rekel in z glavo pomignil proti svojima prijateljema. Naenkrat me je eden izmed njiju dvignil in rekel: »Daj, kar imaš, al pa bo hudo!«  Ker se nisem premaknil, me je začel stresati. Iz mojih hlač je padla moja žepnina za malico. »A tko ti skrivaš pred nami?« je zabrudil Robi.  »To pa ne bo vredu!« Nehal sem se zvijati, saj sem ugotovil, da ne bo pomagalo. »A imaš še kej?« je siknil Robi. Zmajal sem z glavo. »To pa ne bo dost, veš. Jutr prines še enkrat več al pa …« Spet je zagrozil. Potem je še tretji prišel do mene in rekel: »Da boš vedu, kaj bo, če ne prineseš.« Končno me je tisti drugi spustil in zbežal sem proč.

Ko sem prišel domov, sem hitro stekel v svojo sobo in se zaklenil. Najprej sem razmišljal o tem, kako ga bom naslednjič pretepel, a sem ugotovil, da ne bo šlo … Oni so trije, jaz pa sem sam. Potem sem začel razmišljati o tem, kako se ga bom znebil. Mama mi je vedno govorila, naj ji povem o takih stvareh, a tokrat je bilo drugače. Od obiska pri njem ga je imela za čistega »angelčka«. Nikakor mi ne bi verjela, če bi ji povedal. Očija pa tako ni bilo doma. Kaj pa naj bi drugega storil, kot da sem razbil svoj hranilnik in iz njega vzel vse, kar sem imel. Bilo je ravno dovolj.

Naslednji dan sem šel še težje v šolo, čeprav je bilo tam vse kot prejšnji dan. Robi se je prilizoval učiteljici, ostali pa so ga nemočno gledali. Med glavnim odmorom sem mislil govoriti z učiteljico. Ona bi že morala vedeti. Prišel sem le do stranišča, kjer sem videl povsem prestrašeno Piko. Robiju je dajala denar za malico in še nekaj  za zraven. Skril sem se, da me ne bi videl. Spet sem slišal njegov grdi smeh in njegove korake, kako so se oddaljevali. Kmalu za tem pa sem zaslišal korakati še njegova prijatelja. Ko sem bil prepričan, da jih ni več, sem šel do Pike. Do nje sem prišel, še preden me je opazila. Jokala je. Ko me je opazila, je hotela zbežati, a ji ni uspelo. Prijel sem jo za roke. Ko se je umirila, je povedala, da se to že dogaja celo leto. Vsak dan ji pobere denar za malico, onadva, Janez in Bojč, pa ji pogosto še kakšno prisolita. Tudi jaz sem ji povedal o svojem dogodku na ulici. Ni se zdela posebej presenečena. Rekel sem ji, da grem do učiteljice, da ji povem, kaj se dogaja, a je rekla, da ne pomaga. »Sem že poskusila, a je bil Robi le opozorjen, saj učiteljice, ki se jim prilizuje, mislijo, da je pravi biser.« Tako nisva mogla kaj dosti ukreniti.

Leto je teklo, skoraj vsak dan sva ostala brez malice. Nekega dne, približno čez dva meseca, pa sem na ulici videl tudi Petra, kako daje denar Robiju. Tako mi je hitro postalo jasno, da Robi s svojo bando pobira denar skoraj od vseh.  Takoj sem povedal Piki. Začela sva kovati načrt. V šoli sva odšla še do drugih in jih povprašala o Robijevem izsiljevanju.  Večina jih je sprva rekla, da nič ne vedo o tem, da se nič takega ne dogaja, a so kmalu priznali, da so vsi brez žepnine.

Potem se mi je posvetilo. Piki sem rekel: »Skupaj smo boljši! Skupaj jih lahko ukrotimo!« Takoj je privolila in še isti dan smo vsi, cel razred, šli proti našemu  bloku.

Kmalu smo jih zagledali. Od daleč smo opazovali, kako čakajo mimoidoče, da jih oberejo žepnine. Najprej sem šel sam. Okrog sem se oziral kot vsak dan. Zopet so me ustavili. »Dej, kar imaš!« je rekel Robi. »Ne!« sem odvrnil. Zarežal se je, potem pa je izza vogala stopila Pika. »Spusti ga,« je rekla. »Je golobička prišla rešit svojega princa?« je posmehljivo rekel Robi, Pika pa mu je odvrnila: »Ne le golobička!« Izza vogalov se je prikazal cel razred. Bojč me je hitro spustil in videlo se je, da se je vsem trem naredil velik cmok v grlu. Začel sem vzklikati, kmalu so mi sledili tudi drugi: »Vrni naš denar, vrni naš denar …!«  Robi, Bojč in Janez so kar lezli en v drugega in sami vase. Niso vedeli, kaj bi storili. Potem je Robi izpraznil vse žepe in iz njih potegnil denarnico. Enako sta naredila tudi ostala dva in vsi skupaj so zbežali. Vsi smo se začeli na ves glas smejati. Pogovarjali smo se, potem pa smo še pobrali denar in si ga razdelili.

Še kar nekaj časa sem bil junak, ker sem se spomnil takšnega načrta; Robi in pajdaša si niso nikoli več upali položiti roke na nikogar izmed nas.

Ko smo se preselili, sem mislil, da mi tam nikoli ne bo tako všeč, a s toliko prijatelji je vse lažje. Pravzaprav se imam prav super.

Metka Rus, 8. b